Zakaj se to dogaja? Enostavno. Jemo več hrane, kot bi jo sicer, ker o njej več razmišljamo. 
 
Vsakič, ko pogledamo v za nas privlačno hrano, recimo čokolado, se v resnici odločamo, ali bi jo pojedli ali ne. Recimo, da jo pogledamo vsakih 10 minut. To pomeni, da imamo v eni uri 6 odločitev. In 5-krat ponavadi rečemo ne, šestič rečemo ja. To lahko pomeni 30−50 kcal več vsako uro. 
 
Le nedolžen pogled na čokoladico brez dodatnega otipavanja ali poskušanja lahko sproži proces, ob katerem postanemo lačni. Naše oči pošljejo signal v želodec, da mogoče prihaja nekaj sladkega. Naša jetra začnejo izločati inzulin, ki sprazni krvni sladkor, in posledično postanemo lačni. 
 
In včasih je pravzaprav dovolj le, da gremo pred službo mimo pekarne ali čokoladic v pisarni, da podzavestno ves dan razmišljamo, kakšen občutek bi bil to dejansko poskusiti. Dobra stvar je, da ne moremo kar tako zapustiti delovnega mesta, ko pomislimo na sirovo štručko iz pekarne, mimo katere smo zjutraj šli. Ampak kaj pa čokoladica na mizi, ki je od nas oddaljena le nekaj centimetrov? Uspešno sem treniral ljudi, ki so shujšali samo zaradi tega, ker so si svoje lahko dosegljive prigrizke dali v sosednjo sobo. Imamo lep pregovor: Daleč od oči, daleč od srca. Sedaj ga bom malce posodobil: Daleč od oči, daleč od misli in daleč od ust.  
 
Predstavljaj si moj ali svoj običajen dan. Padem globoko v delo in prvič, ko se zavem zunanjega sveta, ugotovim, da je mimo že 5 ur. In kar naenkrat se sliši tisti grozen zvok iz trebuha: lačen sem. Kaj zdaj narediti? Mislim, lačen sem, ampak tudi močno si želim dokončati to poglavje do konca. Če grem v trgovino in nazaj, me bo že vse minilo. Bom že nekaj prigriznil v pisarni. Večina ljudi je močno skoncentrirana na delo, da jim je vseeno, kaj pojedo (tisto, kar jim prvo pride pod roko). Igrajva se eno hitro igro. Predstavljaj si, da si ti v prej omenjeni situaciji in da je prišlo do trenutka, ko ti je padel sladkor. Imaš dve izbiri: a) v pisarni imaš shranjeno piščančjo solatko, b) v trgovini, ki je oddaljena 15 minut, imaš svojo najljubšo sladkarijo. Kako se boš odločil? Če rečeš, da bi se vsak dan zapeljal v trgovino na drugo mesto, bom rekel, da se nočeš igrati igrice z mano.  
 
Mnogokrat krivimo svojo lastno voljo, ko pride do upiranja svoji najljubši hrani, ampak iz slednjega vidimo, da lahko marsikaj naredimo, če preusmerimo naše oči in se vnaprej nekoliko pripravimo. 
 
Kaj lahko naredimo? 
 
– Odmakni pogled s hrane. Jej le takrat, ko bo čas za obrok. 
– Imej zdrave izbire obroka vedno pri sebi. 
– Imej nezdrave izbire hrane vedno toliko oddaljene, da bo potrebno vsaj premisliti, če se splača iti tako daleč. Na poti do tja premisli, ali je to hrana, ki je primerna za dosego tvojega cilja.