Blog
  • Glavna stran
27
11
2017

Amaterji proti profesionalcem

Ko sem začel trenirati v fitnesu, sem bil zelo mlad in – kot večina začetnikov – sem počel marsikaj narobe. Bil sem tipičen »amater«. Pri treningu in prehrani. Danes se smatram za profesionalca. Govorim o tistem profesionalizmu, ko delaš stvari tehnično brezhibno in hkrati s strastjo, veseljem ter humorjem, znaš pa sprejeti tako pohvale kot kritike. Tukaj je še nekaj lastnosti, ki ločijo amaterje od profesionalcev.

Amaterji trenirajo zaradi drugih. Njihov trening se razlikuje glede na to, kdo je okrog njih v fitnesu.
Oni se »ubijajo« s težkimi vajami, ko jih opazuje lepa punca. Če je fitnes bolj prazen, delajo vaje za biceps z nekajminutnimi premori. Čas za počitek porabljajo za brskanje po socialnih omrežjih.

Profesionalec se drži programa. Ne potrebuje drugih pogledov, da bi mu dvigali motivacijo. On je tam, trenira zase in vedno da od sebe toliko, kolikor zahteva program.

Amaterji želijo doseči nov cilj vsak dan, profesionalec tega ne potrebuje.

Amaterji morajo pri vsakem treningu v fitnesu podreti vsaj en rekord, sicer je dan izgubljen. Oni žrtvujejo prihodnost za kratkoročni uspeh, kar pomeni, da tvegajo poškodbo, samo da bi presegli tisti dosežek iz prejšnjega tedna. Ignorirajo nepravilno tehniko le zato, da spremenijo svojo mejno številko.
Ko pa se žrtvuje profesionalec, je to vedno za uspešno prihodnost. Vedno ima v mislih dolgoročni cilj in gleda širšo sliko. Nikoli ga ne bodo prevzela trenutna čustva. On vidi stvari racionalno.

Amaterji tekmujejo z drugimi. Tekmujejo s kolegi, kdo bo dvignil več kilogramov ali kdo bo hitreje prišel na Šmarno goro. Edini tekmovalec profesionalca je on sam. Ne primerja se z drugimi.

Amaterji trenirajo zato, da izničijo slab dan v službi ali doma. Profesionalec loči službo, družino in trening. Nikoli ne kompenzira stresa v službi z »ego dvigovanjem« uteži. Pri svojem programu je strikten.

Amater mora priti na vrh Šmarne gore. Profesionalec gre le do polovice, če mu čas dovoljuje samo toliko. Njega ne skrbi, da bi ga kdo videl, da se je obrnil na pol poti.
Ko pride amater na vrh Šmarne gore, naredi selfi, da vsi vidijo, kako je priden. Uporabi vse mogoče filtre, duhovite dopise in hashtage. Profesionalec naredi par razteznih vaj in uživa v razgledu.

Amaterji najbolj redno trenirajo ob ponedeljkih in torkih, ko imajo na sporedu svoje najljubše vaje. Profesionalec je v fitnesu vse dni v tednu, če to program od njega zahteva.

Ko amater skuha svoje »fitnes« kosilo, morajo to izvedeti vsi. S petih kotov slika piščančje prsi s popečeno zelenjavo in fotke objavi pod naslovom »Master Arnold chef«. Profesionalec jé zase in o tem nikomur ne razlaga. Ve, da nikogar ne zanima, kaj ima na krožniku. Hrana preko zaslona ne diši, ne glede na to, kako lepo zapečen je lososov file.

Ko se amater pregreši s slabim obrokom, je vsega konec. Začne zmanjševati naslednje obroke in več trenira, da bi izničil posledice tistega bureka s pivom, pa še sekira se, zakaj mu je sploh bilo tega treba. Profesionalec si v takem primeru reče: Naredil sem napako, a en tak slab obrok ne bo spremenil ničesar. Držal se bom svojega začetnega načrta še naprej. Ne obremenjuje se s preteklostjo, saj ve, da je ni mogoče spremeniti.

Ko amater naleti na oviro ali neznano situacijo, se ustraši, začne delati napake in se zaustavljati. Profesionalec ve, da je strah sestavni del uspeha. Vsakič, ko bo želel narediti nekaj več, bo začutil strah. On ve, da je strah nekaj povsem normalnega. On se strahu ne izogiba, ampak ga je sprejel. Ne dovoli, da bi ga ta ustavil.

Amater čaka na popolni trenutek. Profesionalec ve, da tak trenutek ne bo prišel nikoli.

Amater krivi druge. Svoje okolje, genetiko, starše, prijatelje, šefe, državo in politiko. Profesionalec sprejema odgovornost nase. On ve, da je edina oseba, ki je zmožna spremeniti njegov svet, on sam.

avtor: Haris Kajtezovic