Blog
  • Glavna stran
19
08
2017

Que sera sera

Ko sem začenjal z osebnim trenerstvom, je bilo okrog mene kar nekaj prijateljev in znancev, ki so mi govorili: »Ma kaj je s tabo, poglej, koliko je že trenerjev. Ne bo ti uspelo. Raje pojdi na fakulteto, poišči si resno službo. Saj niti ne izgledaš kot trener.«

Takrat sem se spraševal, ali nimajo morda prav. A po nekaj časa, ko sem opravil potrebne licence, napolnil urnik in pokazal prve rezultate, so bili ponosni name in zamenjali svoj ton: »Vsa čast, res si dober trener. Usojeno ti je, da to delaš!«

Pozneje sem se odločil, da so treningi v skupinah do 3 osebe z individualnim programom moja prihodnost. Verjel sem, da bodo ljudem bolj všeč, dostopni in da bodo celo rezultati tako boljši. Poleg tega je bil plus zame dejstvo, da lahko treniram več ljudi hkrati in tako v istem času zaslužim več, hkrati pa še vedno delam, kar je moja največja strast: oblikujem kakovostne programe treningov in prehrane, ne le da glasno navijam ter štejem ponovitve. Bil sem pripravljen izgubiti do takrat poln urnik, tako močno sem verjel v nov način dela.

In znova so se oglasili dvomljivci: »Pa kakšna ideja je spet to? Kdo ti bo plačeval za uro, ki si jo bo delil še z dvema osebama? Za ta denar lahko trenira pri marsikateremu trenerju individualno. In kako sploh lahko nadziraš tri stranke istočasno?« Vedel sem, da mi želijo dobro. In zakaj bi res spreminjal nekaj, kar deluje. Po drugi strani pa sem (spet) slepo verjel v svojo idejo.

Čas je pokazal, da sem imel prav v vseh pogledih. Vadeči so bili bolj motivirani (prvič sem začutil, da trenirajo zaradi sebe in ne le zato, ker sem poleg stal jaz in jim štel ponovitve), dosegali boljše rezultate in si povrhu za enak denar lahko privoščili večje število treningov. Opazil sem tudi zdravo mero tekmovalnosti znotraj skupine. Nihče ni želel biti tisti, ki zaostaja. V skupinah so se stkala tudi »fitnes prijateljstva«, saj so stranke med seboj našle mnogo skupnih točk: željo po pozitivni spremembi, borbo s težkimi treningi in tudi mene samega kot tarčo raznih šal, pritoževanj, a tudi pohval. 🙂

Moje zadovoljstvo ob uvajanju novega načina dela pa je bilo veliko še zaradi enega razloga. Posvečal sem se namreč tistim prvinam, ki so se mi zdele pomembne: oblikovanju programov, pravilni izvedbi in spodbujanju notranje motivacije pri vadečih. Ko vadeči ve, ZAKAJ želi trenirati, sem popolnoma prepričan v njegov odnos, iskrenost in uspeh. Poleg tega sem z novim sistemom treningov pridobil več časa zase in se začel še bolj posvečati prehrani vadečih (ki je seveda pomemben dejavnik do boljših rezultatov), učenju in razvijanju novih idej.

In moji prijatelji? Spet so bili ponosni name, za kar se jim zahvaljujem.

Kot že omenjeno, so se stvari odvijale dobro. Ljudje so me klicali z vseh strani in skoraj vsak teden sem sprejel novega člana. Imel sem poln urnik in zaslužek, o katerem sem pred nekaj leti lahko le sanjaril. A na trenutke sem bil nervozen in nezbran. Ali mi bo uspelo, da vsem strankam ponudim trening, po katerega so prišli? Cele dneve sem prebil v fitnesu z veliko obveznosti in odgovornosti.

Nekega večera, ko sem si doma pripravljal večerjo, mi je skozi glavo zletelo vprašanje: Kaj se mi je danes zgodilo dobrega? Vsak večer si namreč zavrtim v mislih svoj dan in se spomnim enega prijetnega trenutka. Hmm, imel sem res veliko strank. Prijatelja, ki me je poklical, sem zavrnil, saj sem imel trening. Svoje punce danes nisem videl. Popoldne sem jo poklical, da bom zamudil, ker stranka ne more priti prej na trening in bi potem raje spal sam, da se spočijem. Z mamo sem prekinil telefonski pogovor, saj se je ena stranka pravočasno pojavila na treningu. Pozneje sem jo pozabil poklicati še enkrat. Danes sem torej vodil veliko treningov in zaslužil kar nekaj denarja.
Ampak, počakaj sekundo, Haris! Kdaj pa si ti sanjaril o denarju? Ali sem res pravkar spoznal, da je bila edina dobra stvar danes denar, ki sem ga zaslužil? Sanjaril sem o tem, da treniram ljudem, da jim pomagam, da mi zaupajo in sledijo mojim nasvetom, ne o tem, kako jim izstavljam račune. Tisti trenutek se mi je prižgal alarm in vedel sem, da moram nekaj spremeniti.

Po nekaj tednih se je nekaj zgodilo. Fitnes Fit City, kjer sem delal do takrat, je zaprl svoja vrata. Vedel sem, da je s tem zame konec enega uspešnega obdobja in čas, da začnem nekaj novega. Čas, da se znova vrnem na pot k svojim sanjam.

Tisti večer smo se z ostalimi trenerji zbrali ob pivu in se pogovarjali o prihodnosti.

Zase sem videl dve možnosti:
Ena je bila, da najamem manjši studio za treninge in vložim prihranke vanj. Druga možnost je bila, da vložim čas in denar vase, v znanje ter ljudi. Že po kratkem premisleku sem vedel, česa si želim. Vem, da nisem človek, ki bi bil srečen v majhnem prostoru in z ukvarjanjem s številkami ter računi. Uživam v delu z ljudmi in že od nekdaj me je mikala ideja, da bi delal skupaj z več trenerji. Močno verjamem, da en sam posameznik ne more biti doseči toliko kot skupina, ki deluje in drži skupaj.

A koga izbrati?

Zapisal sem nekaj osnovnih vrednot, ki jim sledim in jih cenim pri drugih, ter začel razmišljati, kdo jih z mano deli največ. Presenetljivo je bila to zame lahka odločitev. Prva izbira je bil Miha, ki ima vse znanje, ki ga trener potrebuje. Drugi je bil Jaka, takrat brez izkušenj z osebnim trenerstvom. Ampak zaradi njegovega odnosa do dela, strank, poštenosti in nenehnega učenja sem vedel, da lahko postane vrhunski in da ga želim imeti v ekipi. Poklical sem ju in sprejela sta moj predlog.

Takrat smo začeli razvijati še skupnost Fitnes Rezultat.

Vanjo želimo vključiti 4 najpomembnejše stvari:

#1 Ključna točka uspeha je PROGRAM (treningov in prehrane).
Če ugotovimo začetno točko posameznika in njegove zmožnosti treniranja ter mu na podlagi tega oblikujemo program, ki mu bo hkrati tako naporen, da mu bo predstavljal izziv zunaj cone udobja, a tudi dovolj obvladljiv do te mere, da ne bo nad njim obupal, smo na zelo dobri pot do uspeha.
Če spoznamo še njegove vzorce prehranjevanja in sposobnost spreminjanja življenjskega stila, bomo s pravimi napotki lahko naredili čudeže.

#2 SKUPINA ZMORE VEČ KOT POSAMEZNIK.
En sam posameznik ne more biti vrhunski na več področjih. Če želim biti boljši od konkurence in dvigniti treninge na višjo raven, moram znati zaupati drugim in vsak mora dati vse od sebe na svojem področju. To ne pomeni delati 15 ur dnevno. Svežina trenerja je ena izmed naših osnovnih vrednot.

#3 Enoten SISTEM.
Želim, da vsaka stranka dobi najprimernejši trening zase in vsakič tudi trenerja, ki je poln energije ter osredotočen. Ko bomo vsi trenerji v ekipi imeli enako znanje o treningih, govorili skupni jezik in opozarjali na enake napake, stranki ne bo več najpomembneje, kdo jo trenira – jaz, Miha ali Jaka –, ampak kako. Naš skupni cilj je predanost kakovostnim treningom. Podobno je na primer s tvojim najljubšim lokalom: zahajaš vanj zaradi kave, vzdušja ali natakarja? Ko greš tja, veš eno: kava bo dobra, ne glede na to, kdo jo bo skuhal. Z eno besedo pravimo temu SISTEM.

#4 VARNO JE NEVARNO
Fanta sta tvegala z mano, začeli smo nekaj novega, kar še ne obstaja pri nas, in za to sem jima izjemno hvaležen. Verjamem, da bi sicer lahko vsak zase vztrajal v svojem znanem in varnem okolju ter klasičnih treningih, a to nismo mi. Ne želimo, da si čez nekaj let rečemo: »Oh, saj smo imeli idejo, da bi to že zdavnaj naredili. Ampak zdaj smo že prestari in nimamo več energije, da se spreminjamo.«
Lahko rečeš, da je bolj varno sedeti na kavču kot teči v naravi. Ampak povej mi, kje se zgodi več srčnih napadov? Statistika pravi, da doma.

Kdo bo imel prav tokrat? Prijatelji ali jaz?

Pa da se vrnem nazaj na začetek, k zimzeleni pesmi Que Sera Sera (Kar bo, pa bo). Tukaj je del besedila v angleščini.

When I was just a little girl,
I asked my mother: »What will I be?
Will I be pretty, will I be rich?«
Here’s what she said to me:

»Que sera, sera,
whatever will be, will be,
the future’s not ours to see.
Que sera, sera,
what will be, will be.«

Kdo smo mi, da predvidevamo svojo prihodnost, dragi prijatelji?

Ne vem kaj se bo zgodilo, vem le, da sem srečen bolj kot kdajkoli prej.

avtor: Haris Kajtezovic